Instrumentalna dela Giuseppeja Tartinija, kot so koncerti in sonate za violino, ter njegova sakralna dela so nastala iz določene glasbene potrebe oziroma za točno določen liturgični namen. Če v baziliki sv. Antona v Padovi ne bi izvajali večernic z zborom in orkestrom, koncertnih maš ter drugih liturgičnih obredov, verjetno Giuseppe Tartini ne bi napisal toliko koncertov.

Današnji poslušalec običajno posluša glasbo preteklosti zunaj konteksta, v katerem se je oblikovala in za katerega je nastala. Veliko repertoarja instrumentalne glasbe 18. stoletja je namreč nastalo in zvenelo v liturgičnem okolju, izvajali so ga glasbeniki cerkvenih glasbenih kapel. Glasbena kapela sv. Antona v Padovi je slovela po visoki izvedbeni ravni, priznanih skladateljih ter glasbenih teoretikih, med katerimi izstopa Francescantonio Vallotti (1697–1780), več kot 50 let maestro di cappella padovanske bazilike, ki je tesno sodeloval z Giuseppejem Tartinijem.

Instrumentalna glasba je torej živela v zanimivi in pestri mešanici s sakralnimi vokalnimi skladbami, orkestralnimi deli, solističnim repertoarjem itd. Ni vedno mogoče rekonstruirati okoliščin izvedb teh del, a raziskave kažejo na povezave z ambientom, izvajalci in namensko rabo tedanjega časa.

V čem je koristna tovrstna raziskava? Gotovo omogoča poslušati glasbo drugače. Ob tem pa povezuje glasbeno delo z njegovim izvornim kontekstom in nam tako približa razumevanje njegovih notranjih mehanizmov, namena izvedbe, načinov recepcije, vplivov, pomenov.

Margherita Canale