Ustvarjanje in poustvarjanje Giuseppeja Tartinija je od 20. let 18. stoletja neločljivo povezano z orkestralnim korpusom bazilike sv. Antona v Padovi. Leta 1721 je zaradi svojega slovesa brez avdicije postal »prvi violinist in vodja koncerta« (Primo violino / Violino capo di concerto) glasbene kapele bazilike sv. Antona s posebej zanj oblikovano kvalifikacijo. Zelo verjetno so njegove naloge zajemale tudi pripravo programa in vodenje izvedb instrumentalne glasbe.
Zanimanje za vlogo »prvega violinista«, ki ga je upravni organ kapele »Veneranda Arca del Santo« izkazoval, je neposredno povezano s prenovo in povečanjem glasbene kapele. Cilj je podprt tudi s povečanjem letnih proračunskih sredstev za glasbeno kapelo v drugem desetletju 18. stoletja.
Glasbeno-liturgične potrebe celotnega leta, skupaj z »obveznostmi glasbenikov« (»obblighi de' musici«), so razvidne iz registrov »Capitolari«, natisnjenih vse od 17. stoletja. V registru, ki ga je predsedstvo potrdilo 19. junija 1721, zasledimo obveznosti »orgel z inštrumenti in koncertov« (»Obblighi negli Organi con Instrumenti, e Concerti«), pri čemer je bil celoten orkester angažiran za te priložnosti:
Nedeljski kompletoriji in vsi prazniki v adventu kot tudi nedelje v postnem času ter na velikonočni ponedeljek in velikonočni torek. Med čaščenjem Najsvetejšega Tantum ergo. Vsi petki kvadragezime in na petek v osmih dneh po prazniku sv. Antona (»Ottava«) kompletorij z obredom spomina na njegove zadnje trenutke zemeljskega življenja (»Transito«).
Med obveznostmi organistov in instrumentalistov (»Obblighi negli Organi con Instrumenti«) pa so bile:
Maše ob nedeljah vse leto, razen v prostih dneh. Maše ob torkih vse leto,
razen kot zgoraj; po maši Si quaeris Miracula slavljenemu sv. Antonu.
Beseda »koncert« (»concerto«) v omenjenih knjigah »Capitolari« ne pomeni glasbenega žanra, ampak se verjetno nanaša na soliste, tudi vokalne. Dekret iz leta 1726 določa, da »pri mašah, ki so »tutte a concerto«, Credu sledi Sinfonia«, in gotovo je večina Tartinijevih koncertov ter sonat nastala za ta namen in so vezane na različno raven slovesnosti določenega praznika. Možno je, da so jih izvajali razdeljene po stavkih: pri ofertoriju prvi stavek, drugega pri povzdigovanju, tretjega pri komuniu ali na koncu obreda.
Rokopisni zapisi datumov na partih nekaterih inštrumentov, četudi sodijo v čas kmalu po Tartiniju, bi lahko potrdili to prakso. Ob priložnosti posebno pomembnih ali daljših praznikov je bilo med obredom lahko tudi več koncertov.
Glasbeni zgodovinar Charles Burney je med obiskom Padove poleti 1770 opisal eno takih »koncertnih« maš:
Šel sem v cerkev sv. Antona, kjer so na dan odpuščanja imeli mašo s solisti. Napisal jo je navzoči pater Vallotti, ki je dajal tempo. [...] Čeprav ni bil pomemben praznik, je bil orkester številnejši kot običajno. Zelo sem si želel slišati znanega oboista Mattea Bissolija in slavnega starega violončelista Antonia Vandinija, ki, kot pravijo Italijani, igra tako, kot bi njegovo glasbilo govorilo. [...] Zbor te cerkve je ogromen; basi so vsi na eni strani; violine, oboe, rogovi in viole na drugih straneh. Glasovi so razdeljeni med dvema galerijama.
Kor z instrumentalisti in pevci je bil zgoraj, na treh straneh prezbiterija okrog oltarja.
Orkester je bil postavljen vzdolž celotne galerije; glasbeniki so bili oblečeni v kute in očem vernikov skriti za draperijami.
Poleg Tartinija je v istem času delovalo v baziliki sv. Antona več uglednih osebnosti in nadarjenih glasbenikov. Baziliko so povzdignili v izjemno glasbeno prizorišče in umetniško stičišče izmenjav in različnih vplivov izvajalcev, virtuozov in skladateljev, kar je razvidno tudi iz pisma Francesca Antonia Vallottija (maestro di cappella) grofu Giordanu Riccatiju leta 1751:
Govoril sem z g. Tartinijem, g. Matteom [Bissolijem] in g. D. Antoniem [Vandinijem] glede obredja v osemdnevnem času po prazniku sv. Antona (»Ottavario«). Ko so izvedeli, da mi je bila dodeljena funkcija, so vsi trije potrdili, da bodo igrali ne samo koncerte, ampak tudi v zasedbi, kot počnejo tu v cerkvi sv. Antona. To pa ni zanemarljivo, kajti prav oni trije izstopajo iz celotnega orkestra.
Margherita Canale