Knjižnica Konservatorija za glasbo »Giuseppe Tartini« v Trstu hrani nekatere predmete, edicije in rokopise, povezane s piranskim skladateljem.

Med gradivom so tudi Tartinijevi »relikti«, tako imenovani zaradi svoje dragocenosti, starosti in pripadnosti Tartiniju: nekateri sestavni deli violine [1-2-3-4-11-12], dva loka [5-6-7-8-9-10], torba za violino [13-14] iz blaga z inicialkama G T, portretna slika [15-16], lasulja , križ [17]. Poleg so še posmrtna maska [18-19-20] ki je spravljena skupaj z lasuljo v barvni kartonasti škatli [21] , in fascikli rokopisov ter tiskov, o katerih ni znano, ali so pripadali Tartiniju ali so bili pozneje pridobljeni. Kako pa so prišli ti predmeti v knjižnico tržaškega konservatorija, ki je bil ustanovljen leta 1953? Kako je mogoče potrditi njihovo avtentičnost po več kot dveh stoletjih od skladateljeve smrti?

Na srečo so že v začetku 19. stoletja lastniki teh predmetov želeli izkazati njihovo avtentičnost; ta bi po eni strani povišala njihovo vrednost, po drugi pa omogočila njihovo izpostavljenost na pomembnih glasbenih razstavah. Dokumenti, ki dokazujejo njihovo verodostojnost, so hranjeni skupaj z »relikti« v knjižnici tržaškega konservatorija in pričajo o poteh tega gradiva.

Tartini je umrl 26. februarja 1770. Njegov učenec, violinist Giulio Meneghini (1741–1824), ga je leta 1765 zamenjal na položaju vodje instrumentalistov bazilike sv. Antona. Kot izkazuje pričevanje iz leta 1807, je posedoval »znamenito violino, ki jo je nekoč imel v lasti in jo je uporabljal Tartini, nekaj avtografiranih sonat in njegovo originalno masko« (Antonio Neumayr, Illustrazione del Prato della Valle ossia della piazza delle statue di Padova, Padova 1807).

Skoraj stoletje kasneje je posmrtna maska z zasebno donacijo prišla v eno izmed glasbenih šol predhodnic današnjega konservatorija. Leta 1903 ustanovljenemu Glasbenemu liceju »Giuseppe Tartini« v Trstu je  Ettore Rampini podaril Tartinijeve predmete, ki jih je vrsto let hranil, in donaciji priložil dokumentacijo z razvidom prehajanja lastništva od Tartinijevega učenca do tedaj.

Najbolj tehten dokument je v Benetkah dana izjava [TSA1550020 (original), (transkripcija v doc in pdf)]  Ettoreja Rampinija publicistu De Luppiju za članek [RML0011834 (original), (transkripcija v doc in pdf)] dnevnika L'Adriatico, ki je izšel 3. septembra 1902. Mestoma vznemirljiva pripoved razkriva, kako je pot »reliktov« peljala skozi dramatične finančne razmere; lastniki so se namreč morali zaradi ekonomske stiske odpovedati temu gradivu. Iz dokumenta je razvidna povezanost med Tartinijem in družino Meneghini, ki je za voščeno masko odštela enormen znesek.

Jasnejšo sliko ponuja kronološki pregled dogodkov:

26. Februar 1770: Smrt Giuseppeja Tartinija, družina Meneghini naroči izdelavo voščene posmrtne maske njegovega obraza.

1807: Giulio Meneghini je lastnik posmrtne maske.

po 1807 - pred 1824: Giulio Meneghini zastavi masko, lasuljo in druge predmete pri gospodu Carniu za predhodni pogodbeni dolg v vrednosti približno 5000 lir.

januar–april 1881: Po Carnievi smrti je njegova vdova odšla v Padovo h goslarju Carlu Meneguzziju, da bi mu, verjetno iz finančne potrebe, prodala Tartinijevo violino iz delavnice Antonia Bagatelle, ki je tesno sodeloval s skladateljem, hranjeno v zaščitni torbi z inicialkami G T. Violina je imela na gumbu inicialke G O T. Priča dogodku je bil Rampini, direktor tovarne voska »Giuseppe Taboga« v Padovi in ljubitelj goslarske obrti, ki je bil pogosto pri Meneguzziju. Goslar je kupil violino in jo dal pregledati violinistoma Barbiroliju in Cunegottu; oba sta potrdila njeno avtentičnost. Meneguzzi je zatem odkupil še druge Tartinijeve predmete (»glava umrlega, nekaj lokov, slik, knjigic in drugo«). Zaradi bolezni in finančnih težav jih je moral kmalu prodati Rampiniju.

maj–oktober 1881: Rampini posodi gradivo za glasbeno razstavo v Milanu.

1888: Gradivo je razstavljeno na mednarodni glasbeni razstavi v Bologni.

1896: Niti Rampini, ki se je medtem preselil v kraj San Michele del Quarto (danes del kraja Quarto d’Altino v beneški provinci), ni ušel težkemu finančnemu stanju. Violino Antonia Bagatelle je prek prof. Lancerotta in njegovega zaposlenega Antonia Innocenteja prodal hčerki Antonia Masija iz Spresiana, ohranil pa je preostalo gradivo.

1902: Rampini deponira masko, »dva loka, pokrivalo violine, mostiček in strunik z gumbom, ki so bili na Tartinijevi violini, portret v temperi, rokopis in tiskano knjižico« pri prof. Fuliciju na naslovu Rio Terà Canal 3062/a, v okrožju Dorsoduro v Benetkah.

avgust–september 1902: Rampini poda g. De Luppiju iz časopisa L'Adriatico izjavo s potrditvijo avtentičnosti »reliktov«, ki jo podkrepi pismo s pričanjem prijatelja P. A. Meneghinija z 18. avgusta 1902 [TSA1546643 (original), 15 (transkripcija v doc in pdf)]

3. September 1902: Na naslovnici dnevnika L'Adriatico. Giornale del mattino je članek [RML0011834 (original), 14 (transkripcija v doc in pdf)] o »reliktih«, ki so deponirani v Benetkah.

cca. 1903: Ettore Rampini podari Glasbenemu liceju »Giuseppe Tartini«, ki je bil tega leta ustanovljen in ga je vodil Filippo Manara, »relikte in spomine Giuseppeja Tartinija«.

Glasbeni licej se je leta 1908 preimenoval v Konservatorij za glasbo »Giuseppe Tartini«, leta 1932 se je združil s Konservatorijem za glasbo »Giuseppe Verdi« v »Ateneo Musicale Triestino«, šele leta 1953 je postal državni Konservatorij za glasbo »Giuseppe Tartini«. Ob ustanovitvi leta 1903 je prejel veliko donacij: učiteljski kolektiv je doniral doprsni kip Vittoria Covacicha [22] , predsedstvo padovanskega upravnega organa cerkve sv. Antona »Veneranda Arca del Santo« pa partiturno transkripcijo štirih koncertov [TSA1546484, TSA1546493, TSA1546476, TSA1546458] piranskega skladatelja, nedvomno pa je dar »g. Ettoreja Rampinija iz kraja S. Michele del Quarto« najbolj dragocen. »Relikte in spomine«, ki so podrobno opisani v Specifiki [TSA1546615 (original), 16 (trascripcija v doc in pdf)] ob donaciji, še danes hranijo v knjižnici tržaškega konservatorija.