Na Tartinijevi »šoli narodov« (kot jo je leta 1769 poimenoval astronom de Lalande) v Padovi se je izoblikovala vrsta učencev iz raznih evropskih držav in različnih družbenih slojev, ki so bili ali ljubiteljski ali profesionalni glasbeniki. Poleg učencev so s Tartinijem vzpostavili stik tudi glasbeniki in pomembne kulturne osebnosti. Mreža odnosov je segala tudi zunaj evropskega glasbenega sveta v literarne, diplomatske, znanstvene in politične kroge.

Pouk pri Tartiniju je zajemal splošno glasbeno in violinsko izobraževanje od osnov do specializacije pa tudi široko znanje kompozicije (nekateri učenci, na primer J. G. Naumann, so postali tudi skladatelji glasbeno-gledaliških del). Glasbeno usposabljanje je bilo osredotočeno na študij instrumentalne glasbe, a je bilo tesno povezano z značilnostmi glasu in artikulacijo govora, pri čemer se je sklicevalo tudi na ljudsko glasbo (znana »Aria del Tasso« v več Tartinijevih sonatah).

Tartini si je prizadeval za profesionalno vključevanje svojih učencev, vzdrževal je odnose z gospodo in meceni, ki so glasbenike poslali na izpopolnjevanje v Padovo. S svojimi študenti je ohranil prijateljski odnos in jih spremljal tudi po koncu študija, tako da je z leti nastala prepoznavna identiteta te »šole«.

V Tartinijevem krogu in med njegovimi učenci so bili patriciji in plemiči, tudi meščani ali glasbeniki, zaposleni v glasbenih kapelah, ljubitelji in profesionalci, študentje Univerze v Padovi (Studium) in pravniki ter virtuozinje beneških bolnišnic.

Učenci so bili različne provenience: iz Padove in Benečije, drugih severnih in centralnih italijanskih pokrajin, Dalmacije, Francije, Češke, Nemčije, Švedske in, sodeč po posvetilu v Cletonovi izdaji Sonat, op. 2, celo z Jave.

Po vrnitvi v svojo državo, italijanski študenti pa z evropsko kariero (na primer Nardini in Manfredi), so po vsej Evropi razširili Tartinijev slog, njegove glasbene ideale in bogato kulturno dediščino. Učenci so jih prenesli v raznolika okolja in glasbena področja ter jih bogatili z lastnim prispevkom. Od Španije do nemških dvorov in češkega plemstva, od javnih koncertov po Franciji in Angliji do gledališč, cerkva, zasebnih akademij in ljubiteljskih združenj se je vpliv širil in ustvarjal evropsko glasbeno kulturo na prelomu stoletij, odpiral nove poti ter puščal sledi, ki so kasneje prispevale k rojstvu novih slogov in glasbenih govoric skupne zahodnoglasbene tradicije.

Vse od prve lekcije pri Tartiniju so njegovi učenci usvajali in širili ideale ter glasbeni slog svojega učitelja, s tem pa prispevali k evropski glasbeni identiteti, v več primerih kot temelj kasneje imenovanega klasicističnega sloga.

Kulturna identiteta šole, ki je temeljila na močni osebnosti Tartinija, se je kazala v številnih prepisih, priredbah in kopijah Tartinijevih del pa tudi v vključitvi njegovih načel v nove glasbene žanre. Tartinijevega vpliva zato ne gre razumeti zgolj v okvirih formalnega ali tematskega oblikovanja glasbenega gradiva, ampak v širšem estetskem pomenu pri razvoju glasbe 18. in 19. stoletja.

Margherita Canale